Obiščite nas tudi tu:

Poskusi na živalih

Podpišite za ukinitev poskusov na živalih

Do konca oktobra 2013 lahko podpišete evropsko državljansko pobudo proti poskusom na živalih. Prosimo, oddajte svoj glas, živali ga potrebujejo!

Poskusi na živalih

Kaj zajema kruta praksa poskusov na živalih? Zakaj jim vegani odločno nasprotujemo?

Uporabo živali v eksperimentalne namene delimo na tri kategorije: na raziskave, na razvoj produkta in njegovo varno testiranje ter na izobraževanje in urjenje.

Raziskave zajemajo razvoj diagnoz, razumevanje, zdravljenje, preventivo obstoječih medicinskih problematik (bolezni) in na učenje o tem, kako deluje telo. Razvoj izdelka in njegovo varno testiranje zadevata ocenjevanje varnosti in učinkovitosti zdravil, potrošniških izdelkov in drugih substanc. Izobraževanje in urjenje vključujeta šolsko analiziranje mrtvih živali, seciranje ter uporabo živih živali pri učenju in poučevanju biomedicinskih tehnik (operacije). V večini primerov se kategorije med seboj prekrivajo. (Stallwood, 2002).

KRATKA ZGODOVINA ESKPERIMENTIRANJA NA ŽIVALIH

Povzemajoč Štuvo (2008), je eden izmed najslavnejših zdravnikov, Galen (129-200 n.š.), med prvimi pričel z vivisekcijami na živalih. Zanimala ga je podrobna zgradba in funkcioniranje človeškega organizma, ko pa je Cerkev prepovedala avtopsije na človeku, se je zatekel k poskusom na živalih in tako postal oče vivisekcije. (Menicali, 2007). Kasnejši zdravniki in raziskovalci so se vrnili k eksperimentiranju na človeških truplih (Mondino dei Liuzzi (1270-1326), Vezalij (1514-64), William Harvey (1578-1657)), in z obdukcijami človeških trupel doprinesli pomembna odkritja delovanja človeškega telesa.

Sredi 19. stoletja je francoz Claude Bernard (1813-78) ponovno oživil poskuse na živalih. Znanstveno skupnost mu je uspelo prepričati o verodostojnosti poskusov na živalih. Seveda je to skupnost hitro sprejela, saj je število živali na razpolago neprimerljivo višje kakor pa število človeških trupel.

Kljub temu, da sta Bernardova učenca zatrjevala, da so ti poskusi popolnoma neuporabni in neupravičeni, je eksperimentiranje na živalih postalo temeljna dogma. Tako je leta 1875 v Angliji že nastalo prvo antivivisekcijsko društvo Victoria Street Society.

Začetek 20. stoletja je bil čas, ko se je obenem pričelo preverjanje ustreznosti zdravil na živalih. Leta 1937 je v ZDA nov antibiotik povzročil smrt nekaj sto ljudi, kar je zdravnike pripeljalo do tega, da so preverili učinek zdravila še na živalih. Te so prav tako umrle, kar jih je vodilo v sklep, da organizmi živali reagirajo enako kot organizmi ljudi. S tem se je odprl teren zakonu, ki je od farmacevtskih hiš zahteval preizkus varnosti zdravil na živalih in tako še pospešil institucionalizirano eksperimentiranje (mučenje) na živalih. Za to je bila odgovorna Food and Drug Administration (FDA), Oddelek za zdravje ZDA. (Menicali, 2007)

DANES

Svetovna poraba živali v laboratorijih niha med 40 in 100 milijoni na leto (Ryder v: Singer, 2006), nekateri pa ocenjujejo številko na 300 milijonov letno. (Cagno, 2002)

Leta 2008 je bilo samo v evropskih laboratorijih (EU-27članic) uporabljenih kar 12 milijonov živali.

Slovenija je leta 2008 v laboratorijih uporabila kar 12.438 živali. Največ je bilo uporabljenih miši in zajcev.

SLIKA 1 Število uporabljenih živali. Vir: Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union COM(2010) 511

SLIKA 1 Število uporabljenih živali.

Vir: Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union COM(2010) 511

Glodalci in zajci predstavljajo kar 80% vseh uporabljenih živali v EU. Med temi je 59,3% miši in 17,6% podgan. 9,6% je plazilcev, dvoživk in rib, 6,3% je ptic, 1,4% vseh živali pa predstavljajo konji, osli, prašiči, koze, ovce in krave. Mesojede živali (mačke, psi, medvedi ipd.) predstavljajo 0,3%, ne-človeški primati pa 0,08%.

Najbolj zastrašujoč podatek je ta, da je npr. med letom 2005 in letom 2008 število uporabljenih miši naraslo za 10,7%, število prašičev, koz, konjev in plazilcev pa je naraslo med 40% in 86,3%! Naraslo je tudi število uporabljenih lisic, jazbecev, tjulnjev, vider in dihurjev.

 SLIKA 2 Nameni poskusov Vir: Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union COM(2010) 511

SLIKA 2 Nameni poskusov

Vir: Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union COM(2010) 511

Kar 60% vseh živali za eksperimentalne namene je bilo uporabljenih v raziskovalne in razvojne namene človeške medicine, veterinarske medicine in zobozdravstva (37,7%) ter za temeljne biološke raziskave (38,1%). Za razliko od področja toksičnosti ta področja, ki zahtevajo največje število žrtev, niso zakonsko obvezana k izvajanju poskusov, kar pomeni, da bi se jim lahko raziskovalec po mirni vesti odpovedal. Poskusi o toksičnosti in varnosti sestavin, ki zadevajo tako preverjanje toksičnosti substanc ali končnih produktov dodatkov k prehrani, kozmetike, gospodinjstva, industrije, kmetijstva, medicine, so predstavljali 8,7% vseh uporabljenih živali.

52% vseh živali za eksperimentalne namene je bilo uporabljenih za preučevanje bolezni (srčno žilnih bolezni, bolezni živčevja in mentalnih bolezni, raka, in ostalih). Dejstvo pa je, da so omenjene bolezni takšne, ki bi jih lahko odpravili s preventivo in pravilno prehrano! Zapravljajo pa denar, čas in neskončno trpljenje živali.

Pretresljiv je še podatek, da je leta 2008 delež živali, uporabljen v temelje biološke raziskave, narasel s 33% na 38% v primerjavi z letom 2005.

VIDEO: Odnos zaposlenih do živali (SHAC)

Poskusite se vživeti v njen/o stisko. Ko ste bolni, poškodovani vam v zdravstvenem domu ali bolnišnici skušajo fizično bolečino in psihično trpljenje omiliti, pomagajo vam. Vseeno se počutite razčlovečeni, počutite se neudobno, med vsemi aparaturami, pred vsemi posegi, ki jih izvajajo na vas. Doktorji in sestre vas mnogokrat skušaj potolažiti, z vami pokramljajo, da olajšajo neprijetnost posegov. Kaj pa on/a? Na silo jo odvedejo v njej tuje okolje, kjer zaznava še poglobljeno kot ljudje, z vsemi čuti, z vonjem, sluhom, energijo, kjer ni komunikacije med zdravnikom in pacientom, kjer z njo ravnajo kruto, nasilno, se nad njo znašajo z zmerljivkami, s tepežem in nasilno na njej izvajajo boleče poskuse, ki jim ni in ni konca. Čez čas, če so namenjene ponovni uporabi, morajo skozi isti postopek, znova in znova. Med tem živijo izolirane v majhni kletki, izolirane od družabnih stikov, sonca, narave…

Se lahko to leta 2011 še vedno dogaja? Barbarski relikt, ki mu ni konca.

ISKANJE ALTERNATIV IN ZNANSTVENI RAZLOGI PROTI POSKUSOM NA ŽIVALIH

Evropska Unija je sicer leta 1991 ustanovila Evropski center za potrjevanje alternativnih metod (ECVAM), ki se ukvarja z iskanjem alternativ poskusom na živalih. ECVAM kombinira različne metode in tehnologije, kot so celične in tkivne kulture, senzorske tehnologije in računalniški modeli (za simulacije, beleženje podatkov, matematični modeli). (Cagno, 2002)

Kakor ocenjuje Štuva (Štuva, 2008), so se alternativne metode izkazale za zelo učinkovite pri eksperimentiranju iritacije oči in kože, kateremu so običajno podvrženi zajci, predvsem za preizkušanje detergentov, kozmetike in industrijskih kemičnih izdelkov.

Prav tako so se po svetu ustanovile številne anti-vivisekcijske organizacije (EQUIVITA, NAVA, LIMAV, ANTIDOTE, itn.), v katere so včlanjenji zdravniki, biologi, veterinarji in farmacevti, ki so popolnoma prepričani v znanstveno neveljavnost eksperimentov na živalih. Poglejmo, zakaj.

Po Štuvi ti znanstveniki izhajajo iz ugotovitve, da živali ne morejo biti model za človeka, saj se medsebojno preveč razlikujejo. Čisto vsaka vrsta je biološko, fiziološko, genetsko in anatomsko zelo različna in vsaka ekstrapolacija podatkov iz ene vrste na drugo je zato nemogoča. Italijanski dr. medicine prof. Stefano Cagno, član EQUIVITA-e, meni, da poskusi na živalih izhajajo iz kontradikcije: po eni strani tisti, ki izvajajo poskuse, menijo, da je poskus upravičen, ker so živali tako različne od človeka, da lahko na njih izvajajo poskuse, saj je zanje nekaj popolnoma nedopustnega, da bi to počeli na ljudeh, po drugi strani pa menijo, da so podatki iz poskusov na živalih veljavni in prenosljivi na človeka, s čimer priznavajo, da smo si podobni. Dejansko pa smo si po Cagnu pri tem podobni le v zmožnosti trpljenja, saj se po fiziološki, biokemični in metabolični plati v najmanjših detajlih zelo razlikujemo. (Štuva, 2008)

»Vivisekcija je bila v preteklosti morda do neke mere uporabna, leta 2011 pa definitivno ne več,« meni zdravnik Cagno v intervjuju (v italijanščini). Kar velja za nas, ne velja za mačko, kar velja za miš, ne velja za podgano. Zanimivo je, da acetilsalicna kislina, znana tudi pod imenom Aspirin, povzroča nepravilnosti v razvoju pri podganah, miših, mačkah, psih in celo opicah, vendar ne pri človeku! Morfin ljudi pomirja, podgane pa vodi v blaznost. Podobno je s kancerogenimi snovmi, ki jih preizkušamo na živalih: kar 46% substanc je kancerogenih za miš in ne tudi za podgano in obratno (Cagno, 2003). Se potemtakem po podobnosti počutite bliže podgani ali miši?

Kot zanimivost naj povemo, da v ZDA 5. vzrok smrti povzročajo stranski učinki zdravil! 5-7% vseh urgentnih sprejemov je prav zaradi škodljivih stranskih učinkov zdravil. Zaradi tega je bilo med letoma 2000 in 2001 v Evropi s trga umaknjenih kar šest zdravil, za deset drugih je bilo odvzeto dovoljenje za prodajo. (Beltramini, 2008).

Dejansko so prvi poskusni zajci prav ljudje in predhodni poskusi na živalih nimajo nikakršne znanstvene verodostojnosti. Ni zanemarljivo poudariti, da se posamezniki med seboj razlikujemo že od človeka do človeka. Zato se vse bolj uveljavlja farmakogenetika, znanost, ki skuša odkriti različne polimorfizme, povezane z odgovorom posameznika na določeno zdravilo. (Štuva, 2008) Cagno zatorej meni, da bi morala biti uporaba živali za poskuse ukinjena takoj, tudi če alternativ še ni! (Cagno, 2002)

Zelo močen protiargument je tudi ta, da znanstveniki na silo ustvarjajo eksperimentalne pogoje. Umetno ustvarjajo bolezni, ki pa se pri bolniku razvijejo na naraven način. Tako si znanstveniki desetletja niso priznali, da je vzrok za raka na pljučih kajenje, to pa zato, ker niso uspeli enakih pogojev ustvariti pri živalih. Poskusne živali so z maskami prisilili k vdihovanju cigaretnega dima , vendar le-te niso zbolele na pljučih. Če se pri živalih ne da dokazati, potem tudi za človeka ne velja, so si mislili. Prav enako je bilo z levkemijo, ki se pojavlja pri človeku, pri živalih pa ne. Zelo zloglasen primer s konca 50. let 20. stoletja je zadeval pomirjevalo Talidomid. Zdravilo je uspešno prestalo toksikološke teste na živalih, po nekaj letih pa je jemanje Talidomida pri nosečnicah povzročilo rojstvo 10.000 otrok brez okončin. (Cagno, 2002).

Cagno še ugotavlja, da poskusne živali živijo v ujetništvu, kar pomeni, da posledično oslabljen imunski sistem bistveno spremeni rezultate raziskav.

Še en protiargument je, da so določena stanja, kot so slabosti, migrene, depresija, in tesnoba pri živalih neizmerljive, zanje namreč običajno izvemo le preko komunikacije.

Največje število živali se uporabi v raziskave, razumevanje delovanja organizma in mehanizmov, ki povzročajo bolezni, s ciljem odkritja načina zdravljenja. Medicina je namreč naravnana tako, da zdravi, namesto da bi iskala preventivo. Tako je bilo že zdavnaj dokazano, da je v 80-90% primerov rak odvisen od okoljskih dejavnikov, kar pomeni, da se mu je moč izogniti. Medicina pa raje ubere pot, kjer vedno znova ustvarja nova zdravila, ki povzročajo smrt in neopisljivo trpljenje živalim, saj odgovarja le kapitalistični logiki. Dejstvo pa je, da je kar 80% novih zdravil kopij ali kombinacij že obstoječih substanc. (Cagno, 2002)

Kar se tiče področja genetike in genetske tehnologije, obstajajo enaki protiargumenti. Ustvarjajo se transgene živali, z namenom, da bi bile čim bolj podobne človeku. Živalim vstavljajo človeške gene in potem na njih raziskujejo. Skuša se torej živali počlovečiti in s tem zmanjšati razliko med vrstami. Onkomiška, prva najbolj znana patentirana transgena žival, ki ji je bil, zato da bi postala predisponirana za razvoj raka, vstavljen človeški gen, bo še vedno reagirala na kemoterapijo na podlagi lastnosti miške in ne človeka. Imunski sistem, metastaze in okoljski ter prehranjevalni vplivi, učinek hormonov in rasnih faktorjev miši bodo vplivale na razvoj tumorja in s tem bo slednji imel tipične lastnosti miši.

Kirurgija, ki se zanaša na raziskave na živalih, se tudi zdi absurdna, glede na fiziološke razlike med nami in živalmi.

Področje kozmetike, ki je od vseh poskusov trenutno etično najbolj sporno, saj večina ljudi ne sprejema dejstva, da bi za lastno lepoto bile žrtvovane živali, se običajno poslužuje dveh metod: Draize test in LD50 (slednji je opisan na: http://www.veganstvo.net/ziveti-vegansko/osebna-nega/)

Pri Draizovem testu gre za poskus toksičnosti sestavin tako, da se dražljive substance (čistila, šampone, belila ipd.) vbrizguje v spodnjo veko oči zavestnih živali. Običajno se to izvaja na zajcih, ki morajo za vrat ukleščeni prestajati neznosne bolečine, gnojenje, okužbe, krvavitve, razjede, oslepelost, notranje poškodbe ipd. Dejstvo pa je, da gre še za eno metodološko napako, saj razlike v debelosti roženice, pH vrednosti in solzenje zajcev v primerjavi s človekom povzročajo popolnoma neskladne rezultate. Že leta 1971 so raziskovalci dokazali, da draizov test ni zanesljiv, saj je raziskava, ki je potekala med 31 ameriškimi laboratoriji, za kar 9 od 12 substanc pripeljala do popolnoma različnih rezultatov! (Cagno, 2002).

SLIKA 3, vir: http://www.dailymail.co.uk/news/article-2019976/Why-8-million-animals-face-death-test-toothpaste-washing-liquid.html#ixzz1VQSKhU00

Psihologija in psihopatologija prav tako izvajata popolnoma neobjektivne raziskave, saj je bolezni, ki jih preučujeta, moč odkriti predvsem preko komunikacije. Depresija, tesnoba, shizofrenija so razodete preko pogovora. Shizofrenija npr. kot ena izmed mentalnih bolezni povzroča halucinacije, delirij, poslabšanje storilnosti na delovnem mestu, v odnosih in skrbi zase. Kljub temu pa so s poškodovanjem različnih predelov možganov znanstveniki ustvarjali shizofrene živali. (Cagno, 2002).

Raziskave o depresiji so zdravniki izvajali tako, da so jo sprožali pri opičjih mladičih. Ustvarjali so »pošastne« matere, ki so svoje mladiče zavračale. Matere so vzgojili v osamitvi, jih umetno oplodili in ko so povile mladiče, so jih ignorirale, zavračale, nekatere so jim z zobmi celo zdrobile lobanjo (Singer, 1991).

Nasprotniki poskusov na živalih torej menijo, da gre za veliko metodološko napako, tako za živali, ki so poskusom podvržene, kakor za človeka, ki drago plačuje s posledicami za svoje zdravje. Eksperimentiranje na živalih zanje nima nikakršnega znanstvene vrednosti, posledično niti etične.

Iz etičnega vidika vegani absolutno nasprotujemo poskusom na živalih! Spodbujamo k iskanju alternativ, k zdravstveni preventivi ter poskusom na prostovoljcih (tudi darovanje lastnega telesa po smrti v namene znanosti). Predvsem skušamo delati na zdravem načinu življenja, ki zadeva zdravo prehranjevanje in gibanje (o škodljivosti prehranjevanja z živalsko prehrano glej – mleko, meso, jajca, ribe).

Povzročati trpljenje drugemu smatramo za intrinzično napačno!

Če se komu trpljenje ne zdi zadovoljiv argument, bi si moral zastaviti naslednje Singerjevo vprašanje: »bi bili pripravljeni izvesti eksperiment na siroti, mlajši od šestih mesecev, če bi s tem rešili tisoč življenj?« (Singer, 1991, 81) Ker smo mnenja, da korist odtehta trpljenje, bi nenazadnje lahko uporabili tudi takega dojenčka. Z znanstvenega vidika bi bilo to nedvomno bolje. Če tega ne bi bili pripravljeni storiti in bi se nam zdelo moralno nezdružljivo, »to razkrije neupravičeno obliko diskriminacije na osnovi vrste, saj so odrasle opice, psi, mačke, miši, podgane in ostali sesalci lahko bolj dojemljive za to kar se z njimi dogaja, in seveda enako občutljive na bolečino kot človeški dojenček« (Singer, 1991, 82).

V branje priporočamo Dnevnik Michelle Rokke – tajne raziskovalke o pretresljivih dogajanjih za stenami laboratorijev.

VIRI

Beltramini, Amelia, Se la medicina fa male, Focus, gennaio 2008, n. 184, p. 31-34.

Cagno, Stefano, Gli animali e la ricerca. Viaggio nel mondo della vivisezione, Editori Riuniti, Roma, 2002.

Cagno, Stefano, Quando l’uomo si crede Dio, Alberto Perdisa editore Bologna, 2003.

Menicali, Stefania , La sperimentazione animale. Aspetti giuridici e sociologici. URL: http://www.altrodiritto.unifi.it/marginal/menicali/index.htm (dostop 19. 8. 2011).

Singer, Peter, Animal liberation: new revised edition, Avon Books, New York, 1991.

Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union COM(2010) 511, URL: http://ec.europa.eu/environment/chemicals/lab_animals/reports_en.htm (dostop 19. 8. 2011)

Stallwood, W. Kim (ur.), A primer on Animal Rights: leading experts write about animal cruelty and exploitation, Lantern Books, New York, 2002.

Štuva, Sara, Etica della sperimentazione animale: problemi e prospettive [Etika eksperimentiranja na živalih: težave in pogled)], zaključna disertacija, Fakulteta za filozofijo in Fakulteta za matematične, naravoslovne vede in fiziko, Univerza La Sapienza, Rim, Italija, 2008.

Za živali. Za ljudi. Za planet.