Obiščite nas tudi tu:

Razstavljanje živali

Razstavljanje živali

Moje ime je Ganga in živim v ljubljanskem živalskem vrtu. Izvorno prihajam iz Azije in pripadam družini elephantidae, bolj poznani kot sloni. Sloni po Zemlji stopamo že 80 milijonov let, današnjo telesno obliko pa smo razvili pred 5 do 6 milijoni let.[ref]G.A.Bradshaw, Elephants on the Edge, Yale University Press 2009, 55.[/ref] Danes smo sloni največje živali na svetu. Živimo v matriarhalnih skupnostih z zelo močnimi družinskimi vezmi in izrazitim socialnim čutom. Ko umrejo družinski člani ali prijatelji, za njimi žalujemo, njihova trupla »pokopljemo« tako, da jih pokrijemo z vejami in listi, ter grob še leta obiskujemo. Dnevno prehodimo več deset kilometrov in s tem vzdržujemo kondicijo in dobro počutje. Na poti nas odrasli vzgajajo v slonovski kulturi, ki so jo sami prejeli od predhodnih rodov in ki poleg učenja o izbiri užitne hrane vključuje tudi družbene norme naše kulture, od smernic za dobre medsebojne odnose do spoštovanja starejših, pomoči invalidom[ref]Prav tam. Primer mladega slona Ely-ja, ki je zaradi slabo razvitih zapestnih kosti hodil po kolenih. Čreda je ostala z njim in mu pomagala. Napredovali so zelo počasi, vendar niso kazali nobenega znaka nestrpnosti.[/ref], vse do brzdanja razposajenih pubertetniških samcev in smernic za harmonične odnose z drugimi živalskimi vrstami in okoljem.

Foto: bralec Miha, Slovenske novice: Slonica Ganga stoka od bolečin

Foto: bralec Miha, Slovenske novice: Slonica Ganga stoka od bolečin

Slonica Ganga morda zgornjega res ne more ubesediti v človeškem jeziku in takšnega življenja ni in verjetno žal nikoli ne bo spoznala, vendar ji vsaka celica telesa v skladu z evolucijskim spominom sporoča, da živalski vrt ni njen dom, ampak nezasluženi zapor. V letu 2011 si je »naša« Ganga vsaj dvakrat »prislužila« medijsko pozornost: najprej je obiskovalec ljubljanskega živalskega vrta Miha opazil in fotografiral oskrbnike, ki so Gango vlekli za ušesa, kar ji je povzročalo hude bolečine[ref]http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-zoo-ljubljana-mucijo-slonico-gango [Povzeto 29.12.2011] [/ref] – azijski sloni imajo zelo občutljiva ušesa in biologinja v živalskem vrtu je po poročanju medijev pred ogledom slik zatrdila, da se tega pri njih ne počne-, pozneje pa je priletela še kritika fundacije Born Free Foundation, ki je opozorila na prostorsko stisko Gange in številne druge težave slovenskih živalskih vrtov in akvarijev[ref]http://24ur.com/novice/slovenija/zausnica-zivalskemu-vrtu.html [Povzeto 29.12.2011] [/ref], vključno s slabo higieno ter neupoštevanjem osnovnih bioloških, prostorskih ter vedenjskih potreb živali[ref]Celotno poročilo v angleščini: http://www.bornfree.org.uk/zooreports/Slovenia-en/ [Povzeto 29.12.2011] [/ref].

Na vprašanje, ali obstajajo »dobri« živalski vrtovi, v katere bi lahko peljali svoje otroke, da bi si slednji razširili spekter poznavanja in sočutja, ekologinja in psihologinja DDr. G.A. Bradshaw[ref]http://www.kerulos.org/about_kerulos/director.html [Povzeto 28.12.2011] [/ref] odgovori: »Ujetništvo je institucionalizirana travma. Živalski vrtovi, akvariji in ostalo, kot na primer cirkusi, so mesta izkoriščanja. To je biznis. Ti kraji so polni živali, ki grozno trpijo in ki živijo v motenih duševnih stanjih z motenim obnašanjem, kot so samo-pohabljanje, depresija, nesrečnost, prerana smrt, (…) matere morijo lastne otroke, agresivnost in spopadi. Ali bi peljal svojega otroka v koncentracijsko taborišče ali zapor? Primerjava ni pretirana.«[ref]http://www.izilwane.org/revisiting-gay-bradshaws-work.html [Povzeto 28.12.2011] [/ref]

Foto: BornFreeFoundation; Zoo Park Rožman, Born Free Foundation ugotavlja, da so prostorski pogoji za medvede neustrezni

Foto: BornFreeFoundation; Zoo Park Rožman, Born Free Foundation ugotavlja, da so prostorski pogoji za medvede neustrezni

Bradshaw je na podlagi nevroloških podobnosti človeka in drugih živalskih vrst[ref]J. Panksepp, Affective Neuroscience: The Foundations of Human and Animal Emotions, Oxford University Press, 1998, 3-4: »Ni dvoma, da vsi [operativni/čustveni] sistemi, o katerih govorim v tej knjigi, dejansko obstajajo tako v človeških možganih kot v možganih drugih živali – tisti za sanje, predvidevanje, užitek v hrani kakor tudi uporabo drugih virov, jezo, strah, ljubezen in slo, materinsko sprejetje, žalost, igro in veselje, ter celo tisti, ki predstavljajo »sebstvo« kot koherentno entiteto v možganih. (…) Takšne starodavne možganske funkcije so se razvile dolgo pred pojavom človeškega neokorteksa in njegovih obsežnih kognitivnih sposobnosti. Med živečimi vrstami je zagotovo več evolucijskega razhajanja na nivoju višjih kortikalnih sposobnosti kot pa na subkortikalni ravni.« [/ref] ter odkritja post-travmatske stresne motnje (PTSD)[ref]http://en.wikipedia.org/wiki/Posttraumatic_stress_disorder [Povzeto 28.12.2011] [/ref] pri slonih in istih ali podobnih psiholoških motenj, ki si jih človek ljubosumno lasti, pri ostalih živalih v ujetništvu (od primatov do ptic) zasnovala novo področje, ki ga imenuje trans-vrstna (angl. trans-species) psihologija[ref]http://onthehuman.org/2010/11/trans-species-perspective/ [Povzeto 28.12.2011] [/ref].

Bradshaw v svoji knjigi Elephants on the Edge nazorno predstavi problematiko ujetništva vseh vrst in težave, s katerimi se soočajo zavetišča, ki sprejmejo »odslužene« živali iz cirkusov, živalskih vrtov in podobnih »zabaviščnih« ter psevdo-izobraževalnih ustanov. Te živali se bile oropane vsakršnega dostojanstva, njihovo življenje služi izključno »potrebam« ljudi. Preživele so ga v kletkah ali na drugače zelo omejenem prostoru, ki se še zdaleč ne more primerjati z naravnim okoljem posamezne vrste, pod budnim očesom paznikov-oskrbnikov in trenerjev ter radovednih in večkrat vreščečih obiskovalcev, v večini primerov so bile oropane vsakršne možnosti za socializacijo s svojimi sovrstniki, za samoiniciativo in ostale dejavnosti, ki bi jih v naravnem okolju opravljale in ki jih potrebujejo, tako kot to velja za ljudi. Takšna objektivizacija živalskih osebkov v ujetništvu, kateri se neredko pridruži tudi telesno nasilje nad njimi, pusti neizbrisen pečat na psihi živali, o katerem pričajo vsa rehabilitacijska zavetišča in kar živalski vrtovi in druge izkoriščevalsko-razstavne institucije hladnokrvno ignorirajo.

Ray Ryan, nekdanji delavec v živalskem vrtu, takole pove o nasilju v živalskem vrtu: »Težko je razložiti, ampak ko končno dobiš kontrolo nad nekom, ki nima naravne kontrole in je tako velik, no, počutiš se močnega. Gre za pravo razkazovanje mačizma. … Pokažeš, da si pravi moški, če lahko potolčeš veliko in močno žival. In vedno sem vedel, kdo [od zaposlenih] se je skregal z ženo tisto jutro ali večer prej.«[ref]G.A.Bradshaw, Elephants on the Edge, 212.[/ref] To seveda ne pomeni, da se vsi oskrbniki sadistično izživljajo nad živalmi, je pa dokumentiranih primerov veliko.

Od kod prihajajo živali, ki jih srečamo v živalskih vrtovih in cirkusih?

Izvor živali je različen. Nekatere živali ulovijo v divjini in jih odtrgajo od družine oziroma odvzamejo iz naravnega okolja potem, ko so divji ali manj divji lovci pobili ostale/odrasle družinske člane. Te živali so prestrašene, pod stresom in se ujetništvu upirajo, zato jih je potrebno »udomačiti«; morda je bolj ustrezen angleški izraz »break« (»zlomiti«). Ta postopek vključuje telesno imobilizacijo, pretepanje, stradanje in druge vrste deprivacije, dokler žival ne sprejme trenerja kot svojega »gospodarja«[ref]Prav tam, 102.[/ref].

V dokumentarnem filmu The Cove[ref]http://www.thecovemovie.com/ [Povzeto 1.1.2012] [/ref] izvemo tudi, da naj bi razvpiti masovni poboji delfinov v Japonskem kraju Taiji[ref]http://www.savejapandolphins.org/ [Povzeto 1.1.2012] [/ref] ne bili dobičkonosni in bi posledično zamrli, če bi delfine od ribičev ne odkupovali zabaviščni parki širom po svetu. Za mrtvega delfina ribič dobi okrog 600 ameriških dolarjev, za živega delfina pa vse do 150.000 ameriških dolarjev. Izbrani delfini se prodajo zabaviščnim vodnim parkom, ostale pobijejo v prehranske namene. Japonska letno pobije 23.000 delfinov.

Foto: letni poboji delfinov v japonskem kraju Taiji, www.savejapandolphins.org

Foto: letni poboji delfinov v japonskem kraju Taiji, www.savejapandolphins.org

Druge živali pridejo iz vzrejnih središč oziroma živalskih vrtov, kar pomeni, da so se že rodile v ujetništvu. Podatki za slona so zgovorni:

Poleg ustaljenih vedenjskih motenj slonov v ujetništvu in kratke življenjske dobe (povprečna življenjska doba Afriškega slona v ujetništvu je 16,5 let, v divjini pa 56 let)[ref]Prav tam, 104.[/ref], je 30% slonov v ujetništvu neplodnih, v primerjavi z 0,36-odstotno neplodnostjo v naravi, kot poroča raziskovalna skupina Amboseli[ref]http://www.elephanttrust.org/ [Povzeto 28.12.2011] [/ref]. V naravi tudi niso odkrili primerov detomora in zavrnitve mladiča s strani matere, kar je neredek pojav pri porodih v ujetništvu. Morda gre tukaj spomniti na dogodek s kitajske farme medvedov, ki jih zasužnjujejo za žolč: mama medvedka se je uspela osvoboditi ob slišanju joka svojega otroka, otroka je poskušala rešiti spon in ko ji to ni uspelo, ga je objela in zadušila (domnevno načrtno, da ga zaščiti pred trpljenjem, ki bi ga sicer čakalo na farmi) ter na koncu naredila samomor[ref]http://www.themortonreport.com/home-away/life/bile-bear-farm-horrors-mother-bear-kills-cub-and-then-itself/ [Povzeto 28.12.2011] [/ref].

Da bi zaščitili življenje mladiča, je priporočeni postopek poroda slona v ujetništvu – nosečnost traja dolgih 22 mesecev – naslednji:

»Ko se pojavijo prvi znaki prihajajočega poroda, slonici privežejo 3 ali 4 noge (z verigami ali vrvmi). … Novorojenega slončka takoj odstranijo od mame. … Ostala čreda stoji v bližnjih boksih, da bi ne motila negovalnega kadra, vendar lahko vseeno gleda porod in novorojenega mladiča. … Če se ostali sloni preveč vznemirijo, bo morda potrebno tudi njih privezati. …«[ref]Elephant Husbandry Manual, protokol za porod slonov, posodobljen februarja 2007, v: G.A.Bradshaw, Elephants on the Edge, 106.[/ref] Mladiča pozneje navadno ponovno združijo z mamo.

Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da podjetje Ringling Bros and Barnum & Bailey, ki ima v lasti cirkus Ringling Bros, dobro poznan zaradi mučenja živali[ref]http://www.ringlingbeatsanimals.com/default.asp [Povzeto 28.12.2011] [/ref], sponzorira vzrejne in raziskovalne programe živalskih vrtov.[ref]http://www.feldentertainment.com/pr/presskit/RinglingBros.Profile.pdf [Povzeto 28.12.2011] [/ref]  

VIDEO: Azijski sloni in postopek »udomačitve«:

http://www.youtube.com/watch?v=bjGcb1_KizY&list=FLr2ip6tUNkDIrv2pvVVPGHQ&feature=mh_lolz

Izobraževalna vloga in ekološki pomen živalskih vrtov in drugih razstavišč živali

Izobraževanje

Slika leoparda iz ljubljanskega živalskega vrta, ki na lesenem in cementnem podu, posutim z nekaj slame, gloda kos tkiva neke druge živali, ki so ga oskrbniki kupili v bližnji mesnici, je zagotovo zelo poučna za otroke![ref]http://www.zoo-ljubljana.si/index.php?id=86&L=0 [Povzeto 28.12.2011] [/ref] Enako velja za ostale živali in miniaturne različice njihovih naravnih habitatov, v katerih so zaprte. Morda takšna konstelacija otroke in ostale ljudi ne nauči veliko o živalih samih, jih pa zagotovo nauči dovolj o človekovem arogantnem odnosu do ostalega bivajočega in, kar je morda najbolj zaskrbljujoče, spodbuja simplistično predalčkanje in objektivizacijo individuumov, ki so tam ujeti proti svoji volji, in ne glede na to, kako lepo se z njimi ravna, ostajajo eksponati, ki tam niso zaradi sebe – niti pripadniki ogroženih vrst ne – ampak zaradi ljudi. »Vsi mislijo, da gre pri živalskih vrtovih za živali, ampak temu ni tako. V prvi vrsti gre za ljudi«[ref]http://www.dispatch.com/content/stories/local/2008/07/06/newzooguy.html [Povzeto 28.12.2011] [/ref], je povedal novo izvoljeni direktor živalskega vrta in akvarija v mestu Columbus, Ohio, ZDA.

Foto: BornFreeFoundation; Mariborski akvarij-terarij: BF Fundacija ugotavlja, da je veliko kletk za plazilce in ribe premajhnih in v številnih primerih ni zadostnega prezračevanja in ustreznih življenjskih pogojev.

Foto: BornFreeFoundation; Mariborski akvarij-terarij: BF Fundacija ugotavlja, da je veliko kletk za plazilce in ribe premajhnih in v številnih primerih ni zadostnega prezračevanja in ustreznih življenjskih pogojev.

 

Neodvisne raziskave so pokazale neosnovanost sicer razširjenih trditev, da živalski vrtovi in akvariji pripomorejo k spremembi odnosa obiskovalcev do ostale narave ali da prispevajo k izobraževanju in gradnji čuta za naravovarstvo ter ohranjanje vrst. Nekdanja predsednica AZA (Združenje živalskih vrtov in akvarijev) pravi, da sta poglavitna razloga, da ljudje obiščejo živalski vrt, »preživetje kakovostnega časa/druženje z družino in pa zabava«[ref]G.A.Bradshaw, Elephants on the Edge,211.[/ref].

Kakor v človeških zoo-jih iz 19. in začetka 20. stoletja, v katerih so bili razstavljeni pripadniki t.i. primitivnih afriških in drugih ljudstev, kritiki vidijo pomembno vlogo pri gojenju separatističnega duha na osnovi namišljene zahodnjaške večvrednosti in razvoju rasizma[ref]http://www.bbc.co.uk/news/magazine-16295827 [Povzeto 29.12.2011] [/ref], tako živalski vrtovi danes že s tem, da si jemljejo pravico zasužnjevati živalske osebke za neko nebulozno vsesplošno »dobro«, za katerega ni ne znanstvenih ne srčnih argumentov, utrjujejo prepad med človekom in ostalimi živalmi.

Edini način dejanskega spoznavanja življenja in značilnosti različnih živalskih vrst je obisk njihovega naravnega okolja ali – cenovno ugodnejše in lažje izvedljivo – ogled oddaj in dokumentarnih filmov, branje knjig in člankov, ki prikazujejo lepoto ostalega živalskega sveta v njegovem naravnem okolju, ki je prosto človekovih dominantnih posegov.[ref]http://www.veganpeace.com/animal_cruelty/zoos.htm [Povzeto 29.12.2011] [/ref]

Ekologija in ohranjanje vrst

Živalski vrtovi radi poudarjajo svojo vlogo pri ohranjanju vrst. Ohranitev neke živalske vrste nima nikakršne ekološke vrednosti, če ni uspešno uvedena nazaj v naravno okolje, in takšno umetno ohranjanje vrste v živalskih vrtovih služi samo človeški sebičnosti, hkrati pa ima ta sebičnost za posledico seveda trpljenje živalskih posameznikov (»ambasadorjev« svoje vrste, kot jih zoo-ji radi imenujejo), ki so ujeti v teh razstaviščnih prostorih.

Živali je mogoče uspešno uvesti nazaj v divjino samo, če je okolje, v katerem se jih vzgaja, natančna projekcija naravnega habitata (vključno z vrsto hrane – v primeru mesojedih živali bi to pomenilo tudi ustrezno »zalogo« ustrezne vrste plena – in klimo) z dovolj prostora za ohranitev kontinuirane razmnoževalne dejavnosti s čim manj sokrvnega parjenja ter z ustreznim pretokom živali med živalskimi vrtovi za ohranitev genetske raznolikosti[ref]http://www.wildlife.org.nz/zoocheck/myths.htm [Povzeto 29.12.2011] [/ref]. V tem primeru seveda gre ali bi šlo za vzrejna središča, ki se zelo razlikujejo od živalskih vrtov, kakršne poznamo. Ni presenetljivo torej, da večji del živali, ki polnijo živalske vrte, niso predstavniki ogroženih vrst, kaj šele, da bi se jih vzgajalo za vrnitev v divjino.

Nedavna raziskava britanskih živalskih vrtov, ki se uvrščajo v CCZ (Cosortium of Charitable Zoos, ki naj bi vključeval najbolj progresivne zoo-je v državi) je pokazala, da je manj kot četrtina živali v teh zoo-jih iz ogroženih vrst.[ref]http://www.bornfree.org.uk/fileadmin/user_upload/files/zoo_check/animal_ark.pdf [Povzeto 29.12.2011] [/ref] V treh slovenskih razstaviščih, ki jih je analizirala Born Free Foundation, je osebkov iz ogroženih in ranljivih živalskih vrst le 6 odstotkov[ref]http://www.bornfree.org.uk/zooreports/Slovenia-en/ [Povzeto 29.12.2011] [/ref]. Hkrati je jasno tudi to, da bi se z denarjem, ki se ga porabi za rejo v ujetništvu, lahko zaščitilo znatne površine živalskih habitatov v naravi. Na primer: 5,3 milijonov funtov, ki jih je Londonski živalski vrt porabil za izgradnjo »Kraljestva gorile«, v katerem živijo samo en samec in dve samici.[ref]http://www.bornfree.org.uk/fileadmin/user_upload/files/zoo_check/animal_ark.pdf [Povzeto 29.12.2011] [/ref]

Kenguru v Ljubljani. Foto: dokumentacija Dnevnika

Kenguru v Ljubljani. Foto: dokumentacija Dnevnika

Kenguru v naravnem okolju z naravno vegetacijo. Foto: Teja

Kenguru v naravnem okolju z naravno vegetacijo. Foto: Teja

 

 

 

 

 

 

 

 

Nenazadnje, tu ne gre samo za preživetje vrste. Vrsto sestavljajo posamezniki. Krčenje naravnega habitata zaradi človekovih ekonomskih interesov ter zaradi pretiranega širjenja človeške populacije ni toliko kritično zaradi posledične ogroženosti neke živalske vrste, ampak zaradi ogroženosti življenja in posledičnega telesnega in psihičnega trpljenja sleherne živali, ki to vrsto sestavlja (tako kot holokavst iz 2. svetovne vojne ni bil tragičen zaradi poskusa izbrisa judovstva s površja zemlje, ampak zaradi tragedije, ki jo je v tem postopku preživljal posamezen Jud). Za te individuume živalski vrt ni rešitev. Živalski vrtovi so zapori, v katerih se živali obravnavajo kot predmeti, ne glede na to, kako »lepo« se zanje skrbi. V najboljšem primeru dobijo dovolj hrane in niso tepeni. Vse ostale potrebe so enostavno prezrte, vključno z njihovim čustvenim življenjem – dober primer tega predstavlja zgodba dveh afriških pingvinov iz zoo-ja v Torontu, ki sta navezala tesno prijateljstvo, vendar ju je iz »ekoloških« razlogov bilo potrebno ločiti.[ref]http://www.bornfree.org.uk/zooreports/Slovenia-en/ [Povzeto 29.12.2011] [/ref]

Številne Slovence skrbi nizka rodnost in morebitno posledično izumrtje »vrste«. Ali bi bilo sprejemljivo, če bi okrog 5000 Slovencev z »najboljšo« gensko zasnovo stlačili v koncentracijsko taborišče, kjer bi zanje skrbeli vrhunski zdravstveni strokovnjaki za zagotovitev optimalnega reproducijskega učinka, da bi jih lahko pozneje skupaj z njihovimi potomci uvedli nazaj v »naravno« okolje in izumirajočo slovensko populacijo vsaj podvojili? Če je odgovor ne, potem tudi živali nimajo kaj iskati v živalskih vrtovih.

Za živali. Za ljudi. Za planet.