Obiščite nas tudi tu:

Usnje

Usnje

Ali je usnje zgolj stranski proizvod mesne industrije? Če bi ga mi ne kupovali, ali ga ne bi enostavno zavrgli?

Usnje je “gospodarsko najbolj pomemben stranski proizvod industrije za predelavo živalskega tkiva v t.i. meso.”[1] Usnje imenujejo tudi »so-proizvod«[2] [3] in celo »subvencija«.[4]

Ne glede na to, kako usnje definiramo, koža zagotovo ni »ostanek«, saj pridelava usnja predstavlja približno 10% skupne tržne vrednosti umorjene živali.[5] Tržna vrednost svetovne industrije usnja se je znatno povečala – s 16 milijard ameriških dolarjev sredi 80-ih let na 100 milijard ameriških dolarjev dobro desetletje pozneje, vendar so za to rast odgovorne večinoma Kitajska in druge države v razvoju, kjer so okoljske zakonodaje šibke.[6] [7] (več o okoljskih vprašanjih, povezanih s pridelavo usnja, v nadaljevanju)

Dobiček od usnja je odvisen od vrste živali, ki se uporablja. Večina usnja pridobivajo od goveda: govedo, ki ga ubijejo za meso, vključno s telički, kakor tudi krave, zasužnjene za mleko, ki jih umorijo, ko niso več dobičkonosne. Usnje prav tako pogosto pridelujejo iz kože prašičev, ovc, ​​bizonov in koz. Mehka koža splavljenih (namenoma ali drugače) teličkov se smatra za posebej razkošno; prihaja od krav, ki »dobesedno umrejo noseče«.[8] [9] Ta vrsta usnja je znana kot “Slink usnje”. Pogosto mehkejše kot je usnje, mlajša je bila žival v trenutku zakola.[10]

V primeru nekaterih živali pa je ravno njihovo tkivo, t.i. »meso«, stranski proizvod. Na kmetijah, kjer izkoriščajo noje, na primer, usnje predstavlja 80% dobička vseh umorjenih živali.[11] Umor nojev je posebej težaven postopek, kalifornijski klavec je Virginiji Handley iz Sklada za živali (Fund for Animals) razkril, da je porabil »2 uri nasilnega boja, da bi ubil enega noja«.[12]

Usnje pridelujejo tudi iz kože bolj eksotičnih živali, kot so kenguruji, zebre, tjulnji, kače, kuščarji, pa tudi morski psi, delfini in morski biči, med katerimi številne bodisi redijo ali lovijo posebej za njihovo kožo.[13] [14]

Kuščarje in kače pogosto odirajo žive zaradi prepričanja, da bo na ta način njihova koža bolj prožna. Običajna praksa je, da živo kačo z žebljem pribijejo na drevo ali desko. Kožo nato, ko je kača še živa, oderejo, kačo pa pustijo viseti, da pogine v nepredstavljivih bolečinah.

Aligatorjem, ki jih industrija izkorišča tako za njihovo kožo v usnjarske namene kot za njihovo tkivo v prehranske namene, tudi ni prizaneseno. Živijo v izrazito natrpanih pogojih, priljubljene metode klanja vključujejo udarce s kladivom, baseball palico in sekiro. Včasih ostanejo te živali pri zavesti in v skrajnih mukah do 2 ur potem, ko jih oderejo.[15] Aligatorje, ki naravno lahko živijo približno 60 let, industrija zakolje, preden dosežejo starost 2 let, ko zrastejo do dolžine 120-180 cm.[16] [17]

Usnje, pridelano iz kože avstralskih kengurujev, velja za lažje, prožnejše in trpežnejše od ostalih vrst usnja ter se uporablja predvsem za športne čevlje.[18] Avstralska vlada dovoljuje komercialni zakol približno 5 milijonov kenguruje letno[19], vendar pa to število ne vključuje kengurujevih mladičev, imenovanih joeys, ki postanejo »kolateralna škoda« takšnih pobojev. Ubita kengurujka ima zelo pogosto enega mladiča v vreči, drugega, nekoliko starejšega, pa na tleh. Zelo mlade mladiče lovci izvlečejo iz mamine vreče in jih pobijejo tako, da jih ali ustrelijo ali silovito udarijo v spodnji del lobanje (stalna praksa je, da mladičevo glavico udarijo ob drevo ali v cevno zaščito svojih avtomobilov) ali jih obglavijo.[20] Starejši mladiči, ki so zapustili mamino vrečko, toda so še vedno od mamice odvisni, se soočijo z isto usodo, če pa jim uspe zbežati, navadno postanejo žrtve plenilcev, umrejo od lakote ali zaradi drugih elementov, kot sta na primer panika in strah.[21] Omenjena številka prav tako ne vključuje kengurujev, ki so pomorjeni v namene “zatiranja škodljivcev” (kenguru, ki je sicer avstralska maskota in se pojavlja celo na grbu, je drugače obravnavan kot škodljivec) ali v t.i. rekreacijskem lovstvu.[22] Kodeks ravnanja za »humano« pobijanje kengurujev sicer obstaja, vendar je ta kodeks zgolj niz smernic, ne pa zakon. Za pridobitev licence za komercialni poboj kengurujev zadostuje, da lovec kodeks prebere in ga razume ter da opravi enodnevni tečaj streljanja. Lov na kenguruje navadno poteka ponoči, daleč od oči javnosti.[23]

Nekatere države, kot sta Kitajska in Tajska, v usnje predelujejo celo kožo mačk in psov, to usnje potem pod namensko lažno oznako izvažajo v druge države sveta. Potrošnik sam pa tudi nima veliko možnosti, da bi odkril izvor usnja, saj je na večini nalepk označeno, kje je potekala končna obdelava usnja, ne pa tudi od kod – od koga – usnje izvira.[24] [25]

Indija je tretja največja proizvajalka usnja na svetu. Preiskave so pokazale, da je industrija v Indiji še posebej kruta: govedo je privezano skupaj preko obročev v nosu in prisiljeno v tem stanju prehoditi več sto kilometrov. Ker se krave na nekaterih območjih Indije častijo kot svete, je v določenih indijskih državah njihov zakol nezakonit. Govedo iz držav, v katerih je zakol nezakonit, vodijo v druge države, kjer pa je zakol goveda dovoljen. Če se živali poskušajo med potjo na lastno voljo ustaviti, če podležejo utrujenosti ali poškodbam, jim človeški spremljevalci v oči vtrejo poper ali tobak, ali pa jim zlomijo rep, da bi te živali spet spravili pokonci in prisilili k nadaljevanju poti. Nato te živali, sicer že izvorno podhranjene, zaradi dolge poti in pomanjkanja oskrbe pa še močno žejne, prisilijo v prenatrpane tovornjake. Tiste živali, ki cilj dosežejo žive, ki torej med prevozom kljub skrajni prostorski stiski niso bile prebodene z rogovi sotrpink/sotrpinov ali poteptane do smrti oziroma ki niso podlegle žeji, lakoti in izmučenosti, so neredko podvržene tepenju. Ljudje jih za tem ali med tem odvlečejo na mesto klanja, kjer jim prerežejo grla, ko so živali še pri zavesti.[26]

Ravnanje z živalmi s strani indijske usnjarske industrije je tako kruto, da so nekateri evropski in ameriški trgovski velikani – kot so Gap, Liz Claiborne, Marks & Spencer, Nordstrom in J. Crew – zagrozili, da bodo z industrijo prekinili poslovne stike ali pa so slednje že storili.[27] Indijska ministrica za socialno pravičnost in opolnomočenje (socialno ogroženega prebivalstva), Maneka Gandhi, je usnjarsko industrijo obsodila z izjavo, da le-ta: “onesnažuje okolje, je etično grozljiva in je razlog za poboj zelo velikega števila nesrečnih živali.[28]

Če morda za trenutek zapustimo specifično problematiko usnja in pogledamo na industrijo izkoriščanja živali na splošno, katere del je seveda tudi usnjarska panoga, se mnogi ljudje/potrošniki sprašujejo, zakaj je tepenje in na splošno mučenje »potrebno«, zakaj živali enostavno ne na hitro ubijejo. Najprej je potrebno spomniti, da bi večina klavcev in drugih udeležencev izkoriščevalskega procesa verjetno raje sedela v kaki klimatizirani pisarni kot pa klala živali. V večini primerov torej ne gre za izbiro, temveč za »rešitev« v sili, toliko bolj to velja za velike obrate, kjer je celoten postopek razosebljen in se od delavcev pričakuje zakol in obdelavo trupel visokega števila živali in so tako delavci sami pod velikim pritiskom. Po Grandinovi, ki je proučevala delavce v klavnicah in na živalskih avkcijah, se ti delavci po svojem pristopu do živali delijo na tri kategorije: mehanski pristop, sadistični pristop in svetostno-ritualistični pristop.[29] Po slednjem se odgovornost za ubijanje prenese na tega ali onega boga (danes npr. prisotno v Judaizmu in Islamu), delavci z mehanskim pristopom živali obravnavajo kot predmete in k svojemu delu pristopajo, kot bi pribijali deske, delavci s sadističnim pristopom pa s pomočjo sadističnih dejanj žival v svojih glavah razvrednotijo in s tem opravičijo svojo vlogo pri klanju. Gre za obrambne mehanizme, ki se jih ljudje poslužujejo, da bi se lažje spopadli s krvavim vsakdanom. Zanimivo, da večina klavcev in njihovih pomagačev priznavajo, da je bilo prvih nekaj zakolov psihološko in čustveno najtežjih, nato vklopijo omenjene obrambne mehanizme. V vsakem primeru je vloga teh delavcev doseči predvideno dnevno kvoto, ali v omenjenem indijskem primeru pripeljati živali na cilj, na cilju samem pa čim prej do klavca. Če je žival izmučena, ranjena, napol mrtva ali se kakorkoli drugače »upira«, mora delavec storiti vse, da se proizvodnja nemoteno nadaljuje, konec koncev je tudi njegovo preživetje odvisno od tega, kar predstavlja zelo pomemben psihološki moment in lahko marsikoga ne glede na privzeti obrambni mehanizem, v tem »boju za obstanek« pahne v sadizem.

Ali ni usnje bolj okolju prijazno in hitreje biološko razgradljivo v primerjavi s sintetičnimi izdelki?

Lahko bi domnevali, da je usnje kot obnovljiv vir hkrati tudi okolju prijazno. Žal, to ne more biti dlje od resnice. Naravna koža, ki ni strojena (obdelana) je biološko razgradljiva, vendar bi takšna koža tudi hitro zgnila v garderobah uporabnikov ali na njihovih stopalih. Da bi preprečili ta naravni razpad, se pri proizvodnji in obdelavi kože uporabljajo številne nevarne ali potencialno nevarne sestavine.

Na primer, večina usnja se danes stroji z uporabo kroma. Prednosti strojenja s kromom so: »visoka odpornost na toploto; visoka stopnja prožnosti; stroji in proizvodne tehnike v usnjarski industriji so prilagojeni delu z usnjem, strojenim s kromom; sorazmerno poceni, uveljavljena tehnologija in večina pomožnih kemikalij, ki se uporabljajo za izboljšanje kakovosti usnja, je bila razvitih na osnovi s kromom strojenega substrata; visoka stopnja elastičnosti in izredna sposobnost obarvanja.«[30]

V usnjarski industriji bi se naj uporabljal krom III[31], ki je manj toksičen od kroma VI. Usnjarska industrija obtožuje nasprotnike svoje panoge, da uporabljajo dokazano rakotvornost kroma VI v boju proti usnjarski industriji, ne da bi hkrati razkrili razliko med kromom vrste III in VI, kar v določenih primerih drži. Sicer EPA (Ameriška naravovarstvena agencija) navaja, da »uvrstitev kroma VI v kategorijo znanih rakotvornih snovi vzbuja skrb o potencialni rakotvornosti kroma III.«[32] Nevarno obliko kroma (VI) so v začetku l. 2011 odkrili v otroških usnjenih copatkah in je podjetje C&A iz prodaje umaknilo 15.000 parov copatk, tudi v Sloveniji.[33] C&A prisotnost kroma VI pojasnjuje z možnostjo, da je krom III naknadno oksidiral v krom VI.[34]

Druge strupene snovi v uporabi v usnjarski industriji vključujejo formaldehid, derivate ​​premogovega katrana, olja, barvila, in sredstva za končno obdelavo usnja, od katerih nekatera temeljijo na cianidu.[35] Ni presenetljivo, da v podtalnici v bližini strojarn odkrivajo visoke vrednosti svinca, cianida in formaldehida.[36]

V Kentucky-ju je pojav levkemije med prebivalci v okolici strojarne 5-krat pogostejši od državnega povprečja[37]; študije zaposlenih v strojarnah usnja na Švedskem in v Italiji pa so pokazale, da je tveganje za razvoj raka med temi delavci med 20% in 50% višje od pričakovanega.[38]

Poleg tega strojarne usnja odvajajo velike količine beljakovin, las, soli, apnaste plundre, sulfidov in kislin. Za vsako tono obdelane kože v povprečni strojarni, ki izvaja strojenje s kromom, se uporabi nekaj nad 67.000 litrov vode, proizvede pa se 1200 kg trdnih odpadkov – živalski lasje, tkivo in obrezki usnja.[39] Julija l. 2001 je npr. »zaradi izpusta strupenih snovi iz strojarne poginilo pol tone rib v Pšati pri istoimenskem kraju v domžalski občini.«[40]

Priročnik za preprečevanje in omejevanje onesnaževanja, ki ga je izdela Svetovna banka, navaja, da je »potencialni vpliv strojenja pomemben«, »motno, barvano in smrdljivo« odpadno vodo iz teh sistemov pa označuje kot posebej zaskrbljujočo.[41]

Evropske in severnoameriške države so začele oblikovati zakonodajo za zmanjšanje okoljske škode kot posledica strojenja, v Vzhodni Aziji in Indiji, kjer je usnjarska industrija v razcvetu in od koder prihaja visok delež svetovnega usnja, pa so okoljski zakoni šibki ali pa se ne izvajajo.[42] [43]

Kako je pa z rastlinskim strojenjem, ki se včasih propagira kot okolju prijazno alternativo kromovemu strojenju? Rastlinsko strojenje se od kromovega v resnici razlikuje samo na en način: uporablja rastlinske barve, da bi bila barva usnja nežnejša in nekoliko pridušena.[44] Priprava kože za strojenje je v obeh primerih enaka, hkrati ima rastlinsko strojenje številne omejitve: usnje je bolj trdo in manj prožno kot pri kromovem strojenju, uporablja se lahko za sedla, pasove ter usnjene ročne izdelke in rezbarije, večinoma pa ne za čevlje, plašče in drugih izdelkov, ki zahtevajo večjo prožnost. Izdelki, strojeni na rastlinski osnovi, ki pridejo v stik z vodo in se nato osušijo, se lahko razbarvajo ali skrčijo ter postanejo krhki.

Ne nazadnje sama vzreja živali za meso, mleko in jajca predstavlja vodilnega onesnaževalca okolja, kar je potrebno tudi vzeti v obzir pri vrednotenju vpliva usnja na okolje, kakor tudi dejstvo, da celoten proces pridelave usnja porabi 20-krat več energije v primerjavi s proizvodnjo sintetičnih materialov.[45]

Na tržišču so na voljo številne alternative usnju, od cenejših sintetičnih izdelkov do visokokakovostnih sintetičnih materialov, ki jih je mogoče kupiti preko vegetarijanskih (spletnih) trgovin (npr.www.vegetarian-shoes.co.uk)

Pri izbiri čevljev, torbic in drugih izdelkov v navadnih trgovinah si lahko pomagamo z oznakami

Viri

Dobršen del besedila je priredba sestavka o usnju društva Animal Liberation British Columbia (http://liberationbc.org/issues/leather#environment)

[1] Deng-Cheng Liu, “Better Utilization of By-Products From the Meat Industry,” Food & Fertilizer Technology Center for the Asian and Pacific Region, 10 Jan. 2001
[2] In Defense of Animals, Leather Facts
[3] Jeff Schwartz, Update from the Amazon, Timberland Earthkeepers, 22 Oct. 2009
[4] Kate Carter, Don’t Hide from the Truth, Guardian.co.uk, 27 Aug. 2008
[5] Food and Agriculture Organization of the United Nations, Slaughtered/Production Animals 2002, FAOSTAT database.
[6] The Vegan Society, Leather
[7] Factbook, Analysis of the World Leather Value Chain, 2000.
[8] Leather-Directory.com
[9] Stephanie Ernst, Pregnancy at Slaughter, 21 May 2009; http://challengeoppression.com/2010/04/26/dairy-pregnancy-leather-newborns/
[10] The Vegan Society, Leather
[11] Kate Carter, Don’t Hide from the Truth, Guardian.co.uk, 27 Aug. 2008
[12] Karen Davis, Phd, Nowhere to Hide, United Poultry Concerns’ Poultry Press, 1993
[13] Leather Made from Different Animals, Leather Supreme, 13 May 2008
[14] Animals Abused and Killed for their Skins, PETA media centre, 2010
[15] http://animalcrueltyfacts.net/cruelty-in-entertainment
[16] Zoological Society of San Diego, “Alligator & Crocodile,” Animal Bytes, San Diego Zoo.org, 2010
[17] Michael P. Masser, “Alligator Production,” Southern Regional Aquaculture Center, May 1993 https://srac.tamu.edu/index.cfm/event/getFactSheet/whichfactsheet/41/
[18] http://www.savethekangaroo.com/adidas/index.shtml#
[19] Australian Government Department of the Environment, Heritage, Water & The Arts, Kangaroo and Wallaby Harvesting Statistics, May 7, 2010
[20] Australian Government, National Code of Practice for the Humane Shooting of Kangaroos and Wallabies for Commercial Purposes, November 2008
[21] David Nicholls, The Case Against the Commercial “Harvest” of Kangaroos, May 25, 2000
[22] Australian Government Department of the Environment, Heritage, Water & The Arts, Kangaroo and Wallaby Harvesting Statistics, May 7, 2010
[23] SavetheKangaroo.com, Myths and Facts
[24] Leather Facts, In Defense of Animals
[25] http://www.peta.org/issues/animals-used-for-clothing/leather-industry.aspx
[26] http://www.peta.org/issues/animals-used-for-clothing/global-leather-trade.aspx
[27] Asha Krishnakumar, A campaign to protect animals, Frontline magazine, 1-14 Sept. 2001
[28] Vivian Fernandes, Cruelty to Animals Causes U.S. Retailer to Boycott India Leather, Industry Dismayed, India Markets Online, 28 April 2000
[29] K. Wills Perlo, Kinship and Killing, Columbia University Press, 2009.
[30] http://www.shoe-learn.com/index.php?page=39
[31] http://www.tannerscouncilict.org/perspective.htm
[32] http://www.epa.gov/ttnatw01/hlthef/chromium.html
[33] http://24ur.com/novice/slovenija/v-otroskih-copatkih-nevaren-krom.html
[34] http://www.multisitelive.com/data/35/ezines/wfmayjun2011/HTML/files/assets/downloads/page0012.pdf
[35] Leather & alternatives, Toronto Vegetarian Association, 1 Nov. 2006
[36] Animals Abused and Killed for their Skins, PETA media centre, 2010
[37] Richard E. Sclove et al., Community-Based Research in the United States (Amherst: The Loka Institute, 1998)
[38] France Labrche, Ph.D., Occupations and Breast Cancer: Evaluation of Associations Between Breast Cancer and Workplace Exposures (Montréal: McGill University, 23 Dec. 1997)
[39] Doris Schubert, “Assessment of the Environmental Release of Chemicals From the Leather Processing Industry,” IC-07 Leather Processing Industry, 28 Jul. 1998
[40] Ministrstvo za obrambo RS, Uprava RS za zaščito in reševanje, Naravne in druge nesreče v republiki Sloveniji v letu 2000, http://www.sos112.si/slo/tdocs/bilten/2000/nesrece_stat00.pdf
[41] World Bank Group, Pollution Prevention and Abatement Handbook, ‘Tanning and Leather Finishing,’ July 1998
[42] www.osvoboditev-zivali.org/revije/revija16.pdf
[43] Suparna Sharma, Kanpur: Chromium Distaster, CleanGanga.com, June 2003
[44] Elizabeth Olsen, Can Leather Be Eco-Friendly…Ever?, Ecouterre, 19 Oct. 2009
[45] Elizabeth Olsen, Can Leather Be Eco-Friendly…Ever?, Ecouterre, 19 Oct. 2009

Za živali. Za ljudi. Za planet.