Obiščite nas tudi tu:

Povej Naprej

Povej naprej

Otroci so po naravi ljubitelji in zaščitniki živali. Ob pogledu na človeka ali drugo žival otroci vedo, ali je le-ta vesela ali ne. Razumejo, da druge živali čutijo bolečino in se nanjo odzivajo enako kot ljudje. Na živali se močno čustveno navežejo. Družina, družba in oglaševanje pa pripomorejo k temu, da otrok zanemari svojo naravno tendenco po ščitenju živali in sočustvovanju z njimi in jih učijo ločevati med živalmi, ki jih “imamo radi”, in živalmi, ki jih “jemo”. Nedavna raziskava (How We Teach Children a Separate Morality for Food Animals, K. Stewart, Bristol University in M. Cole, Cardiff University, 2011) ugotavlja, da je pogosta reakcija otrok, ko jim starši povedo, od kod prihaja meso, gnus. Sčasoma se otroku vcepi potrošniško pojmovanje, da imajo različne živali različne “vloge” in da se razlikujejo po tem, kakšno “korist” imajo za človeka.

Tukaj lahko dostopate do članka  The Conceptual Separation of Food and Animals in Childhood v pdf obliki.

 

Raziskave kažejo, da kalcij v živalskem mleku človeškemu telesu ne koristi. Mlečne beljakovine namreč povišajo količino kisline v krvi, kar telo nevtralizira tako, da iz kosti celo črpa kalcij! 12-letna harvardska študija 77761 žensk je ugotovila, da imajo ženske, ki uživajo več mlečnih izdelkov, bolj krhke kosti. Države z najvišjo stopnjo osteoporoze (ZDA, VB, Švedska) so tudi države, kjer ljudje zaužijejo največ mleka in mlečnih izdelkov. Nasprotno je v državah, kjer ljudje uživajo le malo ali sploh nič mleka (na primer Japonska ali Kitajska), stopnja osteoporoze zelo nizka.

O osteoporozi in o tem, zakaj ob pitju mleka izgubljamo kalcij iz kosti, si v angleškem jeziku lahko podrobno preberemo tukaj, na tej povezavi pa najdemo 12-letno harvardsko študijo.

 

Ljudje smo edini sesalci, ki uživamo izločke mlečnih žlez drugih živali, in to celo v odrasli dobi. Medtem ko zahodna prehrana v veliki meri temelji na mleku in mlečnih izdelkih, pa jih večina svetovne populacije ne uživa in tudi ne trpi za kroničnimi boleznimi, ki so na zahodu najpogostejši vzrok smrti.

Da se polastimo mleka krav, ga morajo njihova telesa proizvajati, zato jih vsakoletno oplajajo,

teličke pa nekaj dni po skotitvi odvzamejo materam. To je seveda zelo stresno za oba, mati kravo in njenega telička. Teličke nato hranijo z nadomestnim mlekom. Fantke zakoljejo za teletino, punčke pa čaka enaka usoda kot njihove matere –  najkasneje po petih letih zaradi izčrpanosti niso več “donosne”, njihova telesa pa so, kakor njihovo mleko, kljub prepojenosti s pesticidi in antibiotiki prežeta z infekcijami, zato so poslane v zakol.

Krave so zelo družabne in visoko razvite živali. V naravi pletejo prijateljstva, na svoje mladiče so zelo navezane in jih učijo, kako preživeti, njihova življenjska doba pa je 25 let.

O tej temi lahko v angleškem jeziku več preberemo na tej povezavi.

 

V današnji družbi sta udobje in zaslužek žal pogosto pomembnejša od moralnih in etičnih vrednot. Ljudje sami sebe ščitimo s kopico zakonov, pravil in človekovih pravic, druge živali pa pojmujemo kot lastnino in komoditeto, s katero počnemo, kar nas je volja. Pa vendar – kako lahko z živimi bitji, ki so, tako kot ljudje, sposobna ljubiti, se veseliti, načrtovati, se spominjati, učiti, skrbeti, pa tudi občutiti bolečino, grozo, strah in žalost, ravnamo  kot s predmeti? Kako jih lahko trpinčimo in ubijamo le zato, ker si to *želimo* ali ker je to za nas *donosno*?

Za živali. Za ljudi. Za planet.