Obiščite nas tudi tu:

Pogosta vprašanja in odgovori

Če ne bi jedli živali, ali se ne bi preveč razmnožile in umrle od lakote?

Živali na farmah je RES veliko. Samo v ZDA so leta 2008 število “glav živine” ocenili na 20 milijard, se pravi 65 krat toliko, kot je človeških prebivalcev. Na podlagi teh številk se lahko resno vprašamo, kam to vodi. Morda kdo meni, da bi bil uboj teh živali najboljša rešitev, saj je za njihovo krmo namenjenih ogromno poljščin (v ZDA več kot 80% koruze in večina soje – količina, s katero bi letno nahranili 800 milijonov ljudi, ki po svetu trenutno umirajo od lakote.). A ne glede na to, koliko živali vsako leto pobijejo in pojedo, je živali vedno več. Razlog za to je preprost. Rejci izvajajo programe intenzivnega razmnoževanja in živali umetno oplojujejo ter si želijo vedno več mladičev. V naravi, brez velikanskih valilnic in ostalih umetnih oblik reje, živali nikoli ne bi mogle doseči, kaj šele vzdrževati tako številčne populacije.

Nekateri jedci mesa (oziroma karnisti) izražajo skrb, da bi v primeru, da bi ljudje prenehali jesti meso, živali na farmah umrle od lakote ali pa bile spuščene v divjino, kjer bi uničile naravno okolje in ravnovesje. Naše mnenje? Če smo te živali lahko prehranili do sedaj, jih lahko še v prihodnje – dokler ne umrejo naravne smrti. Na žalost pa je tak scenarij le malo verjeten. Najverjetneje je, da bomo ljudje postopoma jedli vedno manj živali, rejci pa temu primerno manj razmnoževali. Nazadnje bi populacija živali s farm postala dovolj majhna, da bi bila primerljiva s populacijami drugih živali na svetu; lahko bi svobodno živele, ekosistem pa bi spet dosegel naravno ravnovesje.

Vsakdo, ki postane vegan, povzroči dvoje: (1) zmanjša povpraševanje po produktih živalskega izvora in (2) mesni, mlečni in jajčni industriji več ne plačuje, da zanj redijo in ubijajo živali. To povzroča spremembo v proizvodnji, saj se le-ta prilagaja potrebam in povpraševanju. Zato je posledično rejenih in ubitih manj živali.

Če bi vsi postali vegani, ali ne bi živinorejci ostali brez službe?

Ne. Tudi proizvajalci računalnikov Commodore, okov za človeške sužnje ali viktorijanskih “večnih” tablet iz antimonija niso ostali brez službe.

Za milijarde živali, ki so vsako leto zaklane, je nenadna masovna odločitev ljudi za veganstvo le malo verjetna, pa vendar… Če bi vse človeštvo srečala pamet in bi jih prevzelo sočutje ter spoštovanje do vseh drugih živali in bi naenkrat prenehali pobijati živali, bi v tistem trenutku gotovo veliko ljudi ostalo brez dela. Pa ne za dolgo! Ko se zmeraj več ljudi odloča za veganstvo, se povpraševanje po mesu in drugih “proizvodih” zmanjša, hkrati pa se poviša povpraševanje po ostalih izdelkih. Podjetje ali posameznik se zaradi nenadne odsotnosti povpraševanja po “njegovem” izdelku postopoma omeji na manjšo proizvodnjo oziroma se prilagodi novim zahtevam tržišča in proizvaja druge izdelke.

Največji problem tega vprašanja je to, da lahko in tudi je bilo uporabljano za upravičevanje suženjstva: “Kaj bo pa z vsemi ubogimi lastniki plantaž, če odpravimo suženjstvo?” Sužnjelastniki so resda “utrpeli” velike izgube, ko niso imeli več brezplačne delovne sile. Mar to pomeni, da bi morali dovoljevati suženjstvo zavoljo ugodja elitne peščice?

Ali ljudje potrebujemo meso?

To, da smo ljudje sposobni jesti meso, še ne pomeni, da ga tudi potrebujemo. Čeprav nekateri zgodovinarji in antropologi pravijo, da je človek zgodovinsko omnivor, naša anatomska oprema (zobje, čeljusti, prebavni sistem) tega ne potrjuje. Naša telesa so v praktično vsakem pogledu prilagojena rastlinski prehrani, ne pa trganju in prebavljanju mišic, kože, žil, kit, črev in organov s teles živali. Naši zobje imajo ravne površine, primerne za mletje (ne trganje), čeljusti pa lahko premikamo levo in desno in tako žvečimo. Slednje je lastnost rastlinojedcev; pri mesojedcih bi lateralno fleksibilna čeljust pomenila visoko verjetnost poškodbe. Mesojede živali hrane ne žvečijo, temveč kose trupla cele pogoltnejo; zato ne potrebujejo zob z ravnimi površinami.

Ljudje imamo podočnike, ki pa so premajhni za zabadanje in trganje, za kar podočnike (čekane) uporabljajo plenilci. Če primerjamo zobe človeka in gorile, opazimo, da imajo gorile neprimerljivo večje podočnike, pa se ne prehranjujejo z mesom.

Človeško črevesje je zelo dolgo in zavito, zaradi česar hrana le počasi potuje skozi naš prebavni trakt, kar telesu omogoča maksimalno absorbcijo hranil, preden zaužito hrano izločimo. Živali, ki se redno prehranjujejo z mesom, imajo izredno kratko črevesje, saj se v mesu nahaja veliko patogenov, če ni hitro procesirano in izločeno, pa začne tudi gniti. Meso (tudi morskih živali) zagnije v roku 4 ur po zaužitju, ostanki se pa oprimejo želodčnih in črevesnih sten in tam ostanejo še 3-4 dni ali celo dlje.

Naša želodčna kislina nima PH vrednosti, ki bi omogočila uspešno prebavljanje mesa brez toplotne obdelave. PH v želodcih mesojedih živali je največ 1, rastlinojedih pa vsaj 4-5 (in tako je tudi pri človeku). Želodčna kislina je pri človeku in rastlinojedih živalih pravzaprav dvajsetkrat šibkejša kot pri mesojedih živalih! Hkrati ima človek (enako kot rastlinojede živali) lastnosti, ki jih mesojede živali nimajo, na primer močno razvite žleze slinavke ter bazično slino s pitalinom za razgradnjo ogljikovih hidratov v zrnju in sadju. Slina mesojedcev je kisla in ne bazična, kar omogoča razgradnjo mesa.

Če bi ljudje potrebovali meso, zakaj bi imela naša telesa lastnosti rastlinojedca?

American Dietetic Association, največje svetovno združenje nutricionistov, razlaga, da se je “večina človeške populacije skozi večino človeške zgodovine prehranjevala izključno ali skoraj izključno rastlinsko, še zmeraj pa vegetarijansko.” Velik delež sveta še danes tako živi. Tudi v najbolj industrializiranih deželah obsedenost z mesom ni stara več kot 100 let.

Trditev, da ljudje potrebujemo meso, je prav tako nesmiselna kot vprašanje “Če naj ne bi jedli živali, zakaj so potem narejene iz mesa?”

Če ni prav ubijati živali, zakaj potem levi to počno?

Človek za razliko od levov in drugi plenilcev zlahka preživi ob zgolj rastlinski prehrani. Če svojo hrano nakupujemo v trgovini ali če živimo v okolju, kjer rastejo rastline, ni razloga, da bi za preživetje morali uživati živalska telesa ali izločke.

Človeško telo nima lastnosti plenilca – nimamo čekanov, krempljev in močnih čeljusti kot na primer lev; naš prebavni trakt je dolg, zobje, encimi v slini in želodčni sokovi pa prilagojeni žvečenju in prebavljanju rastlinske hrane in ne surovega mesa in mrhovine.

Zanimivo je tudi, da kljub temu, da morajo plenilci jesti druge živali, da preživijo, pogosto lovijo oslabele in bolne živali ali pa jedo mrhovino živali, ki so umrle naravne smrti. Noben plenilec ne zapira, privezuje, redi, križa, oplojuje, kastrira, prebira živali ter ne izbira, katere dele telesa bo pojedel in katerih ne.

Ali to, da smo ljudje pametnejši od drugih živali, ne pomeni, da z njimi lahko počnemo, kar želimo?

Človeška rasa se res ponaša z izjemno sposobnostjo abstraktnega mišljenja, a ker merjenje inteligence zaradi kulturnih in vrstnih razlik ni natančna znanost, je kvantificiranje inteligence subjektivno.

Teorija, da višja inteligenca daje pravico nadvlade in konzumiranja drugih, bi pomenila, da bi lahko jedli tudi človeške otroke in umsko omejene ljudi.

Predpostavko o domnevni višji inteligenci so skozi zgodovino uporabljali za upravičevanje raznih grozot. Z njo so argumentirali sužnjelastništvo, poboje ameriških Indijancev, nadvlado moških nad ženskami in holokavst.

Za živali. Za ljudi. Za planet.