Osteoporoza

Osteoporoza je pojem, ki ne požene dobesednega “strahu v kosti” le starejši generaciji ljudi, marveč tudi vedno mlajšim, saj njena pogostnost raste in s tem tudi komplikacije  zaradi zlomov kosti.

Wikipedija pravi o njej:

Osteoporoza je bolezen kosti, pri kateri pride do zmanjšanja mineralne gostote kosti, zaradi česar postanejo le-te redkejše in bolj lomljive. Najpogosteje se pojavlja pri ženskah v menopavzi (tip 1), pa tudi pri ostalem delu prebivalstva (tip 2), kjer gre za preplet starostnih sprememb na ledvicah in tankem črevesju, hormonskih motenj in lahko tudi stranskih učinkov nekaterih zdravil (posebej glukokortikoidov). V redkih primerih se pojavi pri otrocih ali mladostnikih.

Ob brskanju po literaturi, tehtnem razmisleku in širšemu povezovanju dejstev se človeku kmalu porodi vprašanje, zakaj je njena pojavnost največja ravno v zahodnih, industrijsko najbolj razvitih deželah, kjer storimo “največ” za preventivo zoper njo – recimo z osveščanjem ter “pravilno” prehrano, s katero oskrbujemo že najmlajše v vrtcih in šolah? In zakaj je v nekaterih državah in kulturah bila (vsaj do pred nekaj desetletij) praktično nepoznana bolezen?

Ste morda že slišali za Kitajsko študijo, najcelovitejšo kdajkoli narejeno študijo o prehrani in zdravju izpod peresa dr. Colina T. Campbella, renomiranega znanstvenika, ki je prvi raziskal dioksin in aflatoksine? Če še niste, je skrajni čas da spoznate njene izsledke o osteoporozi, ki jih (izsekoma) navajamo s prijaznim dovoljenjem gospoda Ivana Sočeta, založnika slovenske izdaje te izjemno pomembne knjige (str. 202 do 209):

OSTEOPOROZA

Ali vam je v osnovni šoli učitelj kdaj dejal, da če ne bi imeli kosti, bi bili le brezoblična masa na tleh? Ali ste se o okostju učili s pomočjo kakšne pesmice? Verjetno so vam v tistem času tudi nenehno govorili, da morate piti veliko mleka, saj boste le tako imeli močne kosti in zobe. Ker si nihče ni želel biti brezoblična masa in ker so bile slavne osebe plačane, da promovirajo dozdevne koristi pitja mleka, smo ga pili vsi. Američani popijejo na prebivalca več kravjega mleka in mlečnih izdelkov kot večina populacij na svetu. Torej bi morali imeti izjemno trde kosti, a ni tako? Na žalost nimajo. Z nedavno študijo je bilo pokazano, da imajo ameriške ženske, stare nad petdeset let, eno najvišjih stopenj zlomov kolkov na svetu.[1] Višje stopnje so le v Evropi in ob južnem Tihem oceanu (Avstralija in Nova Zelandija),[1] kjer je poraba mleka še višja kot v ZDA. Kaj se dogaja?

Prepogosti zlomi kolkov se pogosto uporabljajo kot zanesljiv kazalnik osteoporoze, bolezni kosti, ki pogosto prizadene ženske po menopavzi. Mnogo ljudi trdi, da je tako zaradi neustreznega vnosa kalcija. Zato ljudje, ki oblikujejo zdravstveno politiko, pogosto priporočajo večji vnos kalcija. Mlečni izdelki so še posebej bogati s kalcijem, zato si industrija mleka in mlečnih izdelkov še posebej prizadeva pospešiti porabo. Ta prizadevanja so povezana z nasveti, da moramo piti mleko, če želimo imeti zdrave kosti – o tej politiki bomo govorili v četrtem delu knjige.

Pa vendar nekaj ni v redu, ker imajo države, v katerih se porabi največ mleka in mlečnih izdelkov, tudi najvišje stopnje zlomov in najslabše zdravje kosti. Eno izmed mogočih razlag najdemo v poročilu, ki kaže prepričljivo močno povezavo med vnosom živalskih beljakovin in stopnjami zlomov kosti pri ženskah v razvitih deželah.[2] Poročilo iz leta 1992, katerega avtorji so raziskovalci z Medicinske fakultete Univerze Yale, povzema podatke o vnosu beljakovin in stopnjah zlomov, ki so vzeti iz štiriintridesetih ločenih raziskav, opravljenih v šestnajstih državah, raziskave pa so bile objavljene v 29 strokovno ocenjenih delih. Vsi udeleženci teh anket so bile ženske, stare petdeset ali več let. Raziskave so pokazale, da je bilo impresivnih 70 odstotkov zlomov mogoče pripisati porabi živalskih beljakovin.

Raziskovalci so pojasnili, da živalske beljakovine, v nasprotju z rastlinskimi, povečujejo stopnjo zakisanosti v telesu.[3] Povišana zakisanost pomeni, da naša kri in tkiva postajajo bolj kisla. Telesu zakisanost ne ustreza in se začne zoper njo bojevati. Da bi telo to zakisanost nevtraliziralo, začne uporabljati kalcij, ki je zelo učinkovita baza. Ta kalcij, kakor koli, mora od nekod dobiti. Na koncu vzame telo kalcij iz kosti in pomanjkanje kalcija jih slabi, s čimer se poveča stopnja tveganja za zlome.

Dokazi, da živalske beljakovine zmanjšujejo zdravje kosti, so na razpolago že več kot sto let. Razlaga, da živalske beljakovine povzročajo presežek prebavne kisline, na primer, je bila prvič podana leta 1880[4] in je bila dokumentirana že leta 1920.[5] Takrat smo že vedeli, da živalske beljakovine močneje kot rastlinske obremenjujejo telo s presnovnimi kislinami.[6,7,8]

Ko živalske beljakovine povečajo količino prebavne kisline in črpajo kalcij iz kosti, se poveča količina kalcija v urinu. Ta učinek je poznan že več kot osemdeset let in se natančneje proučuje od leta 1970. Povzetki teh študij so bili objavljeni v letih 1974,[9] 1981[10] in 1990.[11] Vsak izmed teh povzetkov jasno kaže, da je količina živalskih beljakovin, ki jo vsak od nas vsak dan zaužije, sposobna povzročiti precejšnje zvišanje kalcija v urinu. Slika 10.1. je prevzeta iz publikacije, ki je bila objavljena 1981.[10] Podvojen vnos beljakovin (predvsem živalskih) s 35 na 78 gramov na dan povzroči vznemirljivo, do 50-odstotno povečanje kalcija v urinu. Ta učinek se pojavi pri večini ljudi, povprečen vnos v Ameriki je od 70 do 100 g na dan. Mimogrede, kot je omenjeno v četrtem poglavju, šestmesečna študija, ki jo je financiral center Atkins, je pokazala, da so tisti, ki so sprejeli Atkinsovo dieto, po šestih mesecih te diete izločali 50 odstotkov več kalcija.[12]

Slika 10.1: Osteoporoza in povezava med izločanjem kalcija z urinom ter dnevnim vnosom beljakovin

Uvodne ugotovitve o povezavi med porabo živalskih beljakovin in stopnjami zlomov kosti so zelo prepričljive, zdaj pa imamo sprejemljivo razlago, kako bi ta povezava lahko delovala, torej mehanizem delovanja.

Bolezenski procesi so redko tako preprosti, ko »en mehanizem dela vse«, toda raziskave na tem področju ponujajo zanesljiv argument. Študija, objavljena leta 2000, prihaja z Oddelka za medicino Univerze Kalifornija v San Franciscu. Z uporabo sedeminosemdesetih anket v triintridesetih državah je bilo primerjano razmerje vnosa rastlinskih in živalskih beljakovin s stopnjo zlomov kosti (slika 10.2).[1] Ugotovljeno je bilo, da velik vnos rastlinskih beljakovin in majhen vnos živalskih beljakovin ne povzroči skoraj nič zlomov kosti.

Slika 10.2: Osteoporoza in povezava med razmerjem rastlinskih in živalskih beljakovin v prehrani in stopnjami zlomov kosti v različnih državah

Te študije so prepričljive zaradi več razlogov. Objavljene so bile v vodilnih znanstvenih revija, avtorji so bili natančni pri svojih analizah in interpretaciji podatkov, vključevali so veliko poročil o posameznih raziskavah. Statistični pomen vpliva živalskih beljakovin na stopnje zlomov kosti je resnično izjemen. Ne moremo jih ovreči, češ to so posamične študije; najnovejša študija vsebuje povzetek sedeminosemdesetih ločenih raziskav!

Skupina za osteoporozne zlome na Univerzi Kalifornija v San Franciscu je objavila še eno študijo, ki je vključevala več kot 1000 žensk v starosti petinšestdeset in več let. Tako kot pri vecdržavnih študijah so raziskovalci spremljali prehrano teh žensk s pomočjo razmerja živalskih in rastlinskih beljakovin. Po sedmih letih opazovanj so imele ženske z najvišjim razmerjem živalske-rastlinske beljakovine 3,7-krat več zlomov kosti kot tiste z najnižjim razmerjem. Prav tako so v tem času tiste z najvišjim razmerjem izgubljale kostno maso štirikrat hitreje kot tiste z najnižjim razmerjem.

Utemeljena na eksperimentih, je ta študija zelo kakovostna, saj so v njej primerjali porabo beljakovin, izgubo kostne mase in zlome kosti pri istih osebah. Ta 3,7-kratni učinek je bistven in zelo pomemben, ker so ženske z najmanj zlomi še vedno zaužile v povprečju skoraj polovico živalskih beljakovin. Ne morem si pomagati in se moram vprašati, kako velika bi bila razlika, če bi namesto 50 odstotkov zaužile od 0 do 10 odstotkov skupnih beljakovin iz živalskih živil. V naši študiji na podeželju Kitajske je bilo razmerje med živalskimi in rastlinskimi beljakovinami okrog 10 odstotkov, stopnja zlomov pa je bila ena petina tiste iz ZDA. V Nigeriji je razmerje živalske – rastlinske beljakovine le 10 odstotkov razmerja v Nemčiji, pogostost zlomov kolka pa je nižja za več kot 99 odstotkov.[1]

Ta opazovanja sprožajo resen dvom o široko oglaševani trditvi, da beljakovinsko bogati mlečni izdelki varujejo naše kosti. Kljub temu nas še danes skoraj vsak dan opozarjajo na potrebo po mlečnih izdelkih, ki bodo našim kostem zagotovili kalcij za močne kosti. Plaz komentarjev opozarja, da večina ne zadovoljuje potreb po kalciju, še posebej noseče in doječe matere. Vse to ni upravičeno. V neki študiji, opravljeni v desetih državah,[14] je bila višja poraba kalcija povezana z višjo – in ne nižjo stopnjo tveganja za zlome kosti (slika 10.3). Večina vnosa kalcija, prikazana na tej sliki, še posebej v državah z visoko porabo, izhaja iz mlečnih izdelkov, in ne iz prehranskih dopolnil ali nemlečnih virov kalcija.

Slika 10.3: Osteoporoza in povezava stopnjami zlomov kolka in vnosom kalcija v različnih državah

Mark Hegsted, ki je podal izsledke, prikazane na sliki 10.3, je bil dolgoletni profesor na Harvardu. V začetku zgodnjih 50. let prejšnjega stoletja se je ukvarjal s tematiko kalcija, bil je glavni tvorec prvih državnih smernic glede prehrane leta 1980, šest let pozneje pa je objavil ta diagram. Profesor Hegsted verjame, da dalj časa trajajoči čezmeren vnos kalcija poslabša sposobnost telesa, da nadzoruje, koliko kalcija potrebuje in kdaj. Zdravo telo uporablja aktivirano obliko vitamina D, kalcitriol, da uravnava presnovo kalcija iz hrane, izločanje in razporeditev v kosti. Kalcitriol uvrščamo med hormone; če je potrebno več kalcija, poveča absorpcijo in zmanjša izločanje. Če je daljše obdobje vnos kalcija čezmeren, telo izgubi sposobnost uravnavanja kalcitriola, s čimer začasno ali stalno prekine uravnavanje vsrkanja in izločanja kalcija. S tem se ustvarjajo pogoji za osteoporozo pri ženskah v menopavzi ali po njej. Ženske v tem obdobju morajo biti sposobne pravočasno povečati lastni izkoristek kalcija, še posebej če bodo nadaljevale prehranjevanje z veliko živalskimi beljakovinami. To, da telo izgubi sposobnost nadzorovanja natančno uglašenih mehanizmov, kadar je izpostavljeno nenehni zlorabi, je v biologiji znan pojav.

Glede na ta odkritja se zdi povsem verjetno, da živalske beljakovine in tudi kalcij, če je vnos stalno previsok, lahko povečajo tveganje za osteoporozo. Mleko je, na žalost edina hrana, ki je bogata z obojim. Hegsted je leta 1986 dejal: »Zlomi kolka so pogostejši tam, ker prebivalci pojedo več mlečnih izdelkov in kjer je vnos kalcija razmeroma visok.«

Leta pozneje mlekarska industrija še vedno predlaga višji vnos njihovih, izdelkov, da bi utrdili svoje kosti in zobe. Zmeda, nasprotovanja in polemike na tem področju raziskav dovoljujejo vsakomur, da pove skoraj kar koli. In seveda, v igri so tudi ogromne vsote denarja. Eden izmed uglednejših strokovnjakov za osteoporozo, ki ga financira mlekarska industrija, je v uvodniku nekega zglednega časopisa[15] jezno zapisal, da so na zgoraj navedena odkritja, ki dajejo prednost prehrani rastlinskega izvora, verjetno vplivali »splošna družbena gibanja«. Gibanja, o katerih je govoril, so bili aktivisti za pravice živali, ki so nasprotovali uporabi mlečnih izdelkov.

Velik del razprave v zvezi z osteoporozo se vrti okrog raziskav, ki se ukvarjajo s podrobnostmi. Kot boste videli, se hudič res skriva v podrobnostih in glavna podrobnost je mineralna kostna gostota (MKG). [...]

VIRI IN LITERATURA:

1. Frassetto LA, Todd KM, Morris C, Jr., et al. “Worldwide incidence of hip fracture in elderly women: relation to consumption of animal and vegetable foods.” J. Gerontology 55 (2000): M585-M592.
2. Abelow BJ, Holford TR, and Insogna KL. “Cross-cultural association between dietary animal protein and hip fracture: a hypothesis.” Calcif. Tissue Int. 50 (1992): 14-18.
3. Wachsman A, and Bernstein DS. “Diet and osteoporosis.” Lancet May 4, 1968 (1968): 958-959.
4. Barzel U.S.. “Acid loading and osteoporosis” J. Am. Geriatr. Soc. 30 (1982): 613.
5. Sherman HC. “Calcium requirement for maintenance in man.” J. Biol. Chem. 39 (1920): 21-27.
6. Živalske beljakovine imajo več aminokislin, ki vsebujejo žveplo. Ko se prebavijo in presnovijo, te ustvarjajo kisli sulfatni ion, ki se mora izločiti prek ledvic. V nekem poročilu je bila pred kratkim pokazana izjemna 84-odstotna korelacija med uživanjem živalskih beljakovin in izločanjem sulfatov s sečno kislino.
7. Brosnan IT, and Brosnan ME. “Dietary protein, metabolic acidosis, and calcium balance.” In: H. H.Draper (ed.), Advances in Nutritional Research, pp. 77-105. New York: Plenum Press, 1982.
8. Frassetto LA, Todd KM, Morris RC, Jr., et al. “Estimation of net endogenous noncarbonic acid production in humans from diet potassium and protein contents.” Am. J. Clin. Nutri. 68 (1998): 576-583.
9. Margen S, Chu J-Y, Kaufmann NA, et al. “Studies in calcium metabolism. I. The calciuretic effect of dietary protein.” Am. J. Clin. Nutr. 27 (1974): 584-589.
10. Hegsted M, Schuette SA, Zemel MB, et al. “Urinary calcium and calcium balance in young men as affected by level of protein and phosphorus intake.” J. Nutr. 111 (1981): 553-562.
11. Kerstetter JE, and Allen LH. “Dietary protein increases urinary calcium.” J. Nutr. 120 (1990): 134-136.
12. Westman EC, Yancy WS, Edman JS, et al. “Carbohydrate Diet Program.” Am. J. Med. 113 (2002): 30-36.

Več podatkov na temo osteoporoza in druge zelo pomembne izsledke Kitajske študije o vplivu prehrane z živalskimi beljakovinami najdete v istoimenski knjigi založbe Sitis s sedežem v Mariboru (www.sitis.si).